Zlato zrno

»Bil je dan, ki si ga vpijal s srcem,« ko Leopold Teofit vstopi na vlak, ki naj bi ga pripeljal do zlatega zrna njegovega najglobljega hrepenenja. Pot ga pelje iz italijanskega velemesta po slikoviti pokrajini vse do pristaniškega kraja, kjer naj bi ga čakala Irma, očarljiva neznanka, s katero si je zadnjih nekaj mesecev strastno dopisoval. Ob prihodu se namesti v udobnem hotelu in v pričakovanju velikega srečanja preživi nekaj ur pod blagodejnim mediteranskim soncem. V tem kratkem razponu, ki predstavlja celoten dogajalni čas romana, pa se pripoved razširi v nadvse raznolike smeri. Za Teofita sprehod po mestu in okolici postane marsikaj: priložnost za razreševanje odnosa z očetom; nežna reminiscenca na odnos z ženo Nevio, njuno veliko ljubezen in preizkušnjo neozdravljive bolezni; predvsem pa se med ležernim sprehajanjem prebuja hrepenenja po vsem, kar se ima po srečanju s skrivnostno žensko še zgoditi. Pripovedi dajeta šaljivo noto Teofitov plišasti spremljevalec Ronči in policijski inšpektor, ki tik pred upokojitvijo doživi vrhunec svoje policijske kariere. Vešče izpisana zgodba, polna očarljivih liričnih utrinkov, nas bo držala v primežu vse do dramatične razrešitve, ko se Teofit zave iluzije, ki je krojila njegov svet, a ki mu je v nekem trenutku tudi pomagala, da se je osvobodil spon žalovanja in naredil korak naprej.